Tema: Kurjenje v naravnem okolju

»Lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča mora obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar, preprečevati zaraščanje kmetijskih zemljišč.«

»Ta se torej ne uporablja za slamo in naravne nenevarne kmetijske in gozdarske materiale, ki nastanejo pri opravljanju dejavnosti v kmetijstvu in gozdarstvu, če se jih nazaj uporabi v kmetijstvu in gozdarstvu in če ne ogrožajo okolja in zdravja ljudi. Treba pa je to razlikovati od gospodinjskih odpadkov ali ostankov z vrtov in parkov, ki so biorazgradljivi, in jim rečemo po domače zeleni rez. To pa je po uredbi treba ali kompostirati ali oddati in se jih torej ne sme kuriti.«

»Kar loči opravljanje kmetijske dejavnosti od sežiganja odpadkov, je, da se proizvod, ki je posledica sežiga, torej pepel, uporabi kot gnojilno sredstvo.«

»Na vprašanja nisem dobil jasnega odgovora. Pričakujem, da se bodo uskladili in nam dali navodila. Ljudje nas veliko sprašujejo. A ne vemo, kaj jim povedati. Apeliram na kmečko pamet. Mi smo ljudi navadili, naj nas pokličejo in nam napovejo kurjenje. Zdaj se bo zgodilo, da nas ne bodo več obveščali. Zakurili bodo in pustili ogenj na njivi.«

»V formalnem smislu občinski odlok, ki veleva, da morajo občani kurjenja prijaviti, še vedno velja. A zakonodaja določa natančno, kaj in kdaj je dovoljeno kuriti. Po našem razumevanju je kurjenje dovoljeno le izjemoma.«

»Dobili bomo požigalce, ne pa rešitve. Ali smo potem gasilci dolžni take ognje pogasiti?«

»Najbolj prečeča je ta problematika na Primorskem. Zavedati se moramo, da prijava kurjenja na regijski center za obveščanje ni dovoljenje, da se res lahko kuri. Pri dosedanjih nadzorih niti en kmetovalec ni navedel, da kuri zato, da bo s pepelom pognojil. Vsi so rekli, da kurijo zato, ker nimajo kam z vejami. In to je narobe. Tega spomladanskega čiščenja je preveč.«